In zdaj na balkonu pijem kavo, opazujem reko ljudi, ki prihaja na dogodek in malo prebiram zgodbo o ljubljanski džamiji, ki je kar žalostna. Spomnim se, kako sem se jezila ko je hotela "zavedna" in "zaskrbljena" skupina ljudi organizirati referendum o džamiji. In takrat so tudi zbrali dovolj podpisov a jih je ustavno sodišče na srečo ustavilo. Wtf, no?
Dejmo jim luft, no. Kaj te bo pa to bolelo? Predstavljaj si da bi moral it na polnočnico v telovadnico na Kodeljevo. Ne gre ne? (Pa pozab na to kdo je bil prej tle, pa kaj paše v Evropo, pa take bučke) Butarce pa pirhe nest v telovadnico? Grozn. No in zato rabijo svoj prostor no. In pika.
Sej to veš, da versko nisem kontaminirana, nisem pa taprav "partizan", ker dopuščam, da se vsak sam odloči, komu bo odgovarjal in pred kom se bo zagovarjal. Večina ljudi na svetu se pač zanaša, in prelaga svoja bremena na neko imaginarno, za njih resnično stvar/osebo/idejo, kar je super ok za njih. Včasih jim celo malo zavidam, saj lahko veliko svojih težav rešijo že z simpl pesmico. In absolutno jih pri tem podpiram. Če jim to pomaga in če jim je na tak način lažje.
V glavnem, zgodnja razmišljanja o veri in takih stvareh z mačkom niso nikoli obrodila kakšnih hudih ugotovitev, zato bo boljše, da utihnem in grem pit kavo naprej. A ne?
Je pa svet narejen tako, kakorkoli obrneš ima John Lennon vedno odgovor... Think about it :)
